Studenčni jetrenjak (Marchantia polymorpha) je najbolj poznan predstavnik kompleksnih steljkastih jetrenjakov.

Med kompleksne steljkaste jetrenjake sodi približno 400 vrst, izmed katerih jih 22 uspeva tudi v Sloveniji.

To so je tista sjkupina jetrenjakov, ki je dala skupini ime, kot ga uporabljajo številni jeziki: jetrenjaki (slovensko), liverworts (angleško), Lebermoose (nemško). Že antične znanstvenike je namreč studenčni jetrenjak po obliki in mozaični zgornji površini spominjal na krpato zgrajena jetra in njihovo tkivo. V skladu s takratnim razmišljanjem, “podobno zdravi podobno“, so jetrenjakom pripisali celo sposobnosti, da zdravijo bolezni jeter. Tega sodobne znanstvene raziskave niso potrdile.

Večina predstavnikov kompleksnih steljkastih jetrenjakov je kopenskih, nekaj vrst pa uspeva tudi v vodi.

Po čem jih prepoznamo? Vsi predstavniki tega razreda so steljkasti. To pomeni, da je njihovo telo ploščato in brez rastlinskih organov, kot so stebla in listi. Na površino se precej močno pritrjajo z enoceličnimi nitastimi rizoidi. Zgornja stran steljke je običajno mrežasta in zelena, saj gre za rastline, ki so si s fotosintezo sposobne same izdelati hrano.

Razred Marchantiopsida delimo na dva podrazreda:

Subcl: Blasiidae

Blasia pusilla je edina vrsta iz podrazreda Blasiidae, ki uspeva v Evropi. Pri nas jo najlažje najdemo v severovzhodni Sloveniji, predvsem na Pohorju in Kozjaku.

Subcl: Marchantiidae

Marchantia quadrata (sinonim Preissia quadrata) je značilen in prepoznaven predstavnik podrazreda Marchantiidae

Značilnosti podrazreda Marchantiidae so:

  • Steljka je ploščata in raste prilegla ob podlago.
  • Zgornji del steljke je zelen in celice opravljajo fotosintezo. Pogosto je razdeljen v dihalne (zračne) votlinice, v katere vodijo pore. To so značilno zgrajene luknjice v zgorji povrhnjici.
  • Pod fotosintezno plastjo je založna plast, ki je neobarvana in pogosto vsebuje škrob. V njej so lahko tudi posebno oblikovane celice z oljnimi telesci.
  • S spodnje (ventralne) strani izraščajo rizoidi, ki so dveh tipov: gladki in čepkasti.
  • Nekatere vrste imajo značilno oblikovalne razmnoževalne strukture. Najbolj prepoznavni so dežničkom podobni pokončni izrastki, ki nosijo moške ali ženske gametangije, v katerih zorijo spolne celice.
  • Sporofiti so vedno pritrjeni na materinsko rastllino. V njih z mejozo dozorijo spore in (večinoma) tudi elatere, ki pomagajo pri razširjanju spor.
  • Nekatere vrste se ramnožujejo tudi vegetativno. Posebnost so razplodne košarice studenčnega jetrenjaka in navadnega polmesečevega jetrenjaka, v kateih zorijo drobne diskaste geme, ki se razširjajo z vodo.
Mrežasta zgornja stran steljke: meje polj, predstavljajo meje zračnih (dihalnih) votlinic, okrogle pike pa so pore, skozi katere prehajajo plini.
Čepkasti rizoidi so značilni le za to skupino jetrenjakov. So enocelični in mrtvi. Njihova naloga je shranjevanje in prenos vode.
Okrogle čašice na površini studenčnega jetrenjaka so razplodne košarice, v katerih zorijo geme, s katerim se rastlina vegetativno razmnožuje.

Kako se kompleksni steljkasti jetrenjaki razmnožujejo?

Poznamo dva osnovna načina razmnoževanja, vegetativno (nespolno) in spolno. Pri vegetativnem načinu so vsi potomci genetsko enaki rastlini, na kateri so se razvile razmnoževalne sktrukture. Pri spolnem razmnoževanju pa so si potomci različni med seboj in tudi drugačni od staršev.

Shemi prikazujeta oba načina razmnoževanja na primeru kompleksnih steljkastih jetrenjakov.

Zelo posebna skupina kompleksnih steljkastih jetrenjakov so rozetasti jetrenjaki iz rodu Riccia ter njihovi sorodniki iz rodu Ricciocarpos.

Rozetasti jeterenjaki večinoma rastejo na golih tleh, pri nas smo jih najpogosteje našli na požetih ekstenzivno obdelanih njivah žitaric. Prepoznamo jih po lepo oblikovani rozetasti steljki. Sporangiji se razvijejo ugreznjeni v osrednji del rozete in spore se sprostijo šele, ko rozeta začne propadati.

Nekaj predstavnikov je vodnih. Takšni sta vrsti R. fluitans in Ricciocarpon natans.

Modrozeleni rozetasti jetrenjak (Riccia glauca) z njive na Gorenjskem.

Prispevek pripravila: Nejc Tomšič in Simona Strgulc Krajšek. Shemi je narisala: Kim Prah.