Slovensko ime: vrsta nima slovenskega imena
Družina: Leucobryaceae
Varstveni status: Vrsta izvira z južne poloble. V Evropi je tujerodna.
Campylopus introflexus spada med pokončne (akrokarpne) mahove. Gre za enostavno prepoznavno vrsto, ki oblikuje temno zelene do skoraj črne zaplate. Najbolj prepoznaven znak so beli (hialini) laski, ki izraščajo iz konic listov in so v suhem stanju ostro upognjeni navzven. Če suho blazinico tega mahu pogledamo z vrha, lahko opazimo šopke laskov razporejenih v obliki nekakšnih belih zvezdic. Ko je mah moker, so listki pokončni in tudi laski se zravnajo. Poganjki lahko zrastejo do 5 cm, a so večinoma krajši. Listki so dolgi od 2,5 do 6,5 mm ter so najširši na listnem dnu. Pušice so lahko skrite v blazinici, saj so sete močno zavite navzdol.
C. introflexus je pionirska vrsta, ki jo najdemo predsvem na motenih rastiščih. Raste lahko na izpostavljeni šoti po rezanju, na golih tleh po požiganju ali oranju in na območjih z rudniškimi odpadki. Lahko se tudi precej razraste in prekrije večje površine. Uspeva lahko tudi na trhlem lesu, starih lesenih ograjah, starih deščicah za pokrivanje streh (skodlah) in celo na slami. V Sloveniji smo vrsto našli tudi na opuščenih pašnikih ter na več mestih v povsem v naravnem okolju in sicer na ležiščih jelenjadi in gamsov.

Suhe rastline Campylopus introflexus so zelo lepo prepoznavne po navzven upognjenih belih laskih, kakršni so značilni le za to vrsto.
Jezersko, Slovenija
Foto: Ajda Stare, 2023

Zgornji del poganjka je zaradi značilne namestitve listov širši, kot spodnji, kjer listi izraščajo bolj poredko.
Jezersko, Slovenija
Foto: Ajda Stare, 2023

Moker poganjek Campylopus introflexus ima bele laske usmerjene pokončno.
Jezersko, Slovenija
Foto: Ajda Stare, 2023

List Campylopus introflexus je najširši na dnu, od koder pogoto izrašča šop rjavih rizoidov.
Jezersko, Slovenija
Foto: Ajda Stare, 2023

Na prečno prerezanem spodnjem delu lista se lepo vidi široka žila s plastjo velikih celic na zgornji strani.
Jezersko, Slovenija
Foto: Ajda Stare, 2023
Gradivo je nastalo v okviru projekta RSF (2023). Besedilo je napisal Dominik Petko, fotografije pa je posnela Ajda Stare. Mentorica: Simona Strgulc Krajšek